Razodetja

Razodetja, dramski tekst za gledali{\v s}{\v c}e Du{\v s}ana Jovanovića so {\v z}anrski hibridi, neukrotljivo tkanje misli, samocitatov iz igre Karamazovi ali Prevzgoja srca, prili{\v c}enje tega besedila novemu okvirju pomilenijskega sveta, v katerem {\v z}ivimo. na{\v s}e branje usmerja u{\v z}itek, ki se hrani prav iz jovanovićevske zavesti, da umetnost lahko nastaja samo kot arhai{\v c}no kljubovanje globaliziranemu in poblagovljenemu sedanjiku ideolo{\v s}ke nestrpnosti in ekonomskega liberalizma. Prav primerjava s Karamazovimi poka{\v z}e, da tokrat ne gre ve{\v c} za dramsko pisavo, ki je namerno precej klasi{\v c}no usmerjena, ampak smo (podobno kot npr. pri Uganki koraj{\v z}e) res onstran drame. Jovanović presega na odprto dramaturgijo, zaklju{\v c}ek je prepu{\v s}{\v c}en bralcu, kljub temu da ironi{\v c}na ali cini{\v c}na poanta, ki zaklju{\v c}uje tekst, pu{\v s}{\v c}a mo{\v z}nost uganiti kon{\v c}ni polo{\v z}aj.